dr. Pavel Lunaček

DR. PAVEL LUNAČEK – IGOR, slovenski akademik, zdravnik ginekolog in porodničardr. Pavel Lunaček

Pavel Lunaček se je rodil 31. januarja 1900 v Šentrupertu. Njegov oče Aleksander je bil učitelj in ravnatelj v Šentrupertu, mati pa gospodinja, ki je rodila deset otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Šentrupertu. Starši so želeli, da bi se izučil za trgovca, da bi čim prej prišel do kruha, Pavel pa je želel študirati. Ko je bil star enajst let, se je med počitnicami naučil toliko nemščine, da je naredil izpit iz nekaterih predmetov, ki so bili pogoj za vpis na realko v Ljubljani, kjer je nadaljeval šolanje. V Ljubljani je stanoval v veliki sobi z večjim številom dijakov. Njegov zajtrk je bila stara žemlja in kozarec sladkane vode.

Po uspešno opravljeni srednji šoli  je odšel v Zagreb, kjer je sprva študiral gozdarstvo. Kmalu se je odločil za študij medicine, ki jo je študiral v Ljubljani, Gradcu in Zagrebu, kjer je leta 1927 diplomiral.

Prvo službo je dobil kot oddelčni zdravnik v Brežicah, nato pa v Ljubljani v bolnici za ženske bolezni, kjer se je specializiral in leta 1939 postal primarij. Znanje je izpopolnjeval v Franciji, Belgiji, Italiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem.

Leta 1941 je postal  član zdravniškega matičnega odbora Osvobodilne fronte za Ljubljano, maja 1942 pa je odšel v partizane. Med vojno je organiziral zbiranje, organiziranje in odpošiljanje sanitetnega materiala za partizane. Leta 1942 je začela delovati vojna partizanska bolnišnica v Jelendolu,  njen upravnik je bil prav  dr. Lunaček. Njegova zasluga je bila,  da je bilo rešeno smrti na tisoče ranjencev, katerim je preskrbel varno zavetje in skrbno nego v skritih partizanskih bolnišnicah.

Po 2. svetovni  vojni leta 1945 je postal redni profesor na medicinski fakulteti za ginekologijo in porodništvo v Ljubljani in predstojnik porodniške klinike.

Kasneje je postal dekan in rektor Medicinske fakultete, za kratek čas celo župan mesta Ljubljane.

Leta 1954 je postal član  Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Leta 1949 je dobil Prešernovo nagrado za organizacijo ginekološke in porodniške klinike v Ljubljani in leta 1950 za knjigo Porodniške operacije. Lunaček velja za organizatorja in voditelja slovenskega porodništva.

Zbolel je za malignim melanomom in  2. aprila 1955 je umrl. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Po njem se od 2. aprila 1983 imenuje šola v Šentrupertu.

Režiser Zdravko Pečenko pa je leta 2007 po scenariju Metke Jakšič posnel igrano-dokumentarni film o življenju dr. Pavla Lunačka z naslovom VDIH ŽIVLJENJA.

Dr. Božena Grosman (iz knjige Nekoč je bilo) je zapisala:

»Čeprav so v bolnišnicah, ki jih je zasnoval in vodil, rešili veliko dragocenih življenj, pa tih in skromen, kot je bil, ni govoril o sebi in o svojem velikem delu ves čas boja. Z novim zaletom se je po vojni podal na preureditev porodniške službe, na preprečevanje bolezni in zdravstveno zaščito žene in matere. Iz svoje porodnišnice je skoraj popolnoma pregnal smrt. In tista smrt, ki jo je v borbi neštetokrat premagal, ga je zdaj zahrbtno napadla. Kruta usoda je hotela, da zanj, ki je tolikim drugim pomagal, ni bilo pomoči. Dve leti je bil od bolezni obsojen na smrt, pa je to ves čas vedel. Smrti se ni bal. Hrepenenje ga je osem mesecev pred smrtjo vleklo v Jelendol, njegovo partizansko bolnišnico. Z veliko ljubeznijo je ogledoval svojo barako in razlagal sinovom, kako je bil med vojno blizu smrti.«

Povzetek življenjske poti dr. Pavla Lunačka je pripravila Janja Jerovšek.