Drugarčki smo se ob 1. jesenskem dnevu odpravili na potep po naši lepi pokrajini. Opazovali smo vremenske spremembe, ugotovili, da se spreminja tudi narava okrog nas, opazovali smo čudovite barve, s katerimi nam je postregla jesen. Pa koliko smo se naučili in kaj vse smo opazili! Najprej smo spoznali ajdo, v kateri smo fotografirali našo Ajdo. Ajdova moka je primerna za našo Inno, saj ne vsebuje glutena. Nabrali smo nekaj koruznih storžev in se pogovorili, za kaj vse jo uporabljamo.

V tem tednu smo prejeli prav poseben obisk. Učiteljica je k nam prinesla velikega sivoprsega ježa. Opazovali smo ga in poslušali, kako se oglaša. Spuščal je zanimive zvoke, še posebej zato, ker smo ga motili pri spanju. Naučili smo se, da je jež nočna žival in da je le-ta zato tako velik, ker se na jesen najedo do sitega, saj sta s polhom čisto prava zaspanca- za razliko od medveda, se celo zimo čisto nič ne zbudita, spomladi pa iz zimskega spanja prideta kar za polovico lažja. Sivoprsi jež se ob nevarnosti zvije v klobčič in ne zbeži, tako kot druge vrste ježkov, zato se jih toliko povozi. Da je jež vsejed, nismo vsi vedeli. Poje lahko celo kače in žabe, pa miši mu dišijo. Če ga vidimo, mu nastavimo nekaj surovega, nesoljenega mesa ali mačje brikete- ne pozabimo na vodo. Nikakor mu ne dajajmo mleka, saj ga pije le zato, ker je žejen, v resnici pa mu povzroča prebavne motnje. Na sprehodu sta nas presenetili srni, ki smo ju prestrašili, one pa nas. Bili sta prehitri, da bi ju fotografirali. Sledil je metuljček plavček, ki se je tako dobro počutil na Nežini roki, da ni želel stran, a ga je nežno postavila na travno bilko. Za njim nas je presenetil od mraza otrpel slepec, ki smo si ga podrobno ogledali, povedali, da ga ne uvrščamo med kače. Ker je miroval, smo si ogledali, kako ima lepe luske in na presenečenje mnogih ugotovili, da ne “kaka” na repu, kot bi pričakovali, ampak na sredi telesa. S toploto naših rok se je ogrel in odšel po svoji poti naprej. Sledila je, žal mrtva krastača. Vseeno je bilo pomembno, da smo jo videli. Redko vidimo, kako dolgi so v resnici žabji kraki. Spoznali smo tudi, da krastače na jesen iščejo primerno mehko blato, v katerega se zakopljejo med zimo. Naprej, nas je pozdravila ogromna in čisto kosmata gosenica. Dobro smo si jo ogledali. Tudi ona se zvije, ko se čuti ogroženo. Njene dlačice, ki so razporejene na vse strani in dolge, izgledajo kot bodice, zato se je morda plenilci ustrašijo. Pogledali smo si jo tudi s spodnje strani in videli, s čim se premika. Njene nožice so zelo kratke in delujejo kot priseski. Na koncu pa smo imeli priložnost videti lepega petelina, kako se šopiri pred kokoškami. Prav vse ima pod nadzorom. Sprehajal se je po podrtem deblu in prav visoko nosil svojo rožo, vse kokoši pa so bile pod njim- pravi šef.

Čisto nazadnje smo v skupinah iskali gozdne zaklade in nabrali različno listje, ki ga bomo uporabili za ustvarjanje. Kakšen čudovit začetek jeseni!

Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Pin on Pinterest
Dostopnost